MESEČNIK EVANGELIČANSKE CERKVE V SLOVENIJI FEBRUAR 2015 LETNIK XXXXIV ŠTEV. 2

Átírás

1 EVANGELIČANSKI LIST MESEČNIK EVANGELIČANSKE CERKVE V SLOVENIJI FEBRUAR 2015 LETNIK XXXXIV ŠTEV. 2 "TEDAJ JE DUH ODVEDEL JEZUSA V PUŠČAVO, DA BI GA HUDIČ SKUŠAL." (EVANGELIJ PO MATEJU 4,1) S temi besedami evangelist Matej začenja pripoved o Jezusovi skušnjavi v puščavi (4,1-11), ki je ena od tistih, s katero kristjani začenjamo tudi letošnji resen in pomemben postni čas. Za ta čas priprav na bližajoče velikonočne praznike je že od nekdaj veljalo, da so se v njem verni ljudje bolj kot sicer poglabljali vase in v resnice, na katerih je temeljilo njihovo življenje. Poleg posta, ki je imel podobo zavestnega odrekanja določenih jedi in zdržnosti v zabavah ter veseljačenju, so veliko pozornosti namenjali tudi duhovni in duševni plati svojega življenja. S tem pa tudi vsemu tistemu, kar je bilo povezano z Bogom in z vero v Njega. Danes je od takšnega posta ostalo le bore malo. In še to, kar je ostalo, je povsem izgubilo svoj pomen in namen. Pripoved o Jezusovi skušnjavi pa je kljub temu še vedno aktualna, in zdi se, da iz dneva v dan vse bolj in bolj. Čeprav smo že zdavnaj prenehali verovati v satana ali hudiča, pa nas neke mračne sile še vedno potiskajo v vse večjo puščavo, kjer se mnogi "postijo" ne le 40 dni in noči, ampak ne eden tudi celo svoje življenje. Glede na to, da je Jezus v skušnjavi obstal izključno zaradi neomajnosti svoje vere ter zaupanja v Boga, in je svojo velikost ter moč dokazal z vztrajnostjo pri izpolnjevanju Očetove volje, verjetno tudi nam, današnjim kristjanom ne bi bilo odveč, ko v letošnjem postu vsaj malo prevetrimo to plat življenja, ki se tiče naše vere in našega odnosa do Boga in vsega tistega, kar je povezano z Njim. Kajti, ne ena naša skrb, strah in dvom je neposredno povezan s tem, kaj in koliko nam v življenju pomeni Ta, ki nam je to življenje podaril in nam ga kljub naši mlačnosti in neresnosti še vedno čuva in tudi blagoslavlja. Čeprav sami v naših "puščavah" tako radi nasedamo vabljivim obljubam zdaj tega zdaj onega skušnjavca in se nam zdi, da tako kot hudiča tudi Boga ni več, pa ima Bog z nami še vedno le veliko potrpežljivost in takoj ne kaznuje naših grehov in norosti, čeprav bi si to še kako zaslužili. Brez dvoma je dovolj velika kazen že to, ko se nam zdi, da Bog molči in ko nam dovoljuje, da živimo v lažnem prepričanju, kot da ga ni. Kam vodi življenje, kjer človek Boga odpiše, pa je dovolj, da pogledamo okrog sebe. Pa spet ne le k sosedu, v njegovo hišo in na njegovo dvorišče, ampak ko poglede ustavimo pri sebi in pri nas doma. Nekaj takšnega pa je seveda težko in za ne enega tudi zelo neprijetno. V kolikor pa želimo, da bo vsaj nekaj malega šlo na bolje, je nujno potrebno storiti tudi to. Ali predvsem to in šele potem vse drugo. Kristjani evangeličanske (in tudi drugih vej te veroizpovedi) smo si predolgo zatiskali oči pred mnogimi resnicami, na katerih stoji ali brez njih pada resničnost naše vere. Po letih gonje za materialnim in minljivim, v boju za lastno slavo in čast, nas trenutne krize in problemi izzivajo, da končno tudi sami obrnemo ploščo in se otresemo suženjskemu služenju temu, kar nam ponujajo skušnjavci "starih in novih obrazov" ter končno začnemo misliti z lastnimi glavami. Vzornika za to že in še vedno imamo, le odvečenga strahu in neutemeljenega sramu se moramo znebiti. Urednik

2 2 iz naše Cerkve EVANGELIČANSKI LIST Ekumenska bogoslužja v tednu "EK 2015" MURSKA SOBOTA - Tudi v letošnjem tednu za edinost kristjanov so po naših gmajnah potekala ekumenska bogoslužja, na katerih so se udeležili verniki različnih veroizpovedi. skoraj zapolnili cerkev v Pertoči. Po bogoslužju v cerkvi je sledilo sproščeno druženje ob dobrotah, ki so jih pripravili gostitelji. Iz naše Cerkve so se srečanja udeležili mladi iz cerkvenih občin Gornji Petrovci, Gornji Slaveči, Murska Sobota in Puconci, skupaj z duhovnico Katjo Ajdnik in kaplanom Mitjo Andrejekom. Pevke evangeličanskega pevskega zbora Cantate v Mariboru V nedeljo, 25. januarja je v Apačah potekalo že tradicionalno ekumensko bogoslužje, katerega sta že pred leti začela tamkajšnji rimskokatoliški župnik Janez Ferencek in takratna duhovnica Vladimira Mesarič Jazbinšek. Bogoslužja so izmenično, enkrat v rimokatoliški cerkvi, drugič v evangeličanski, kjer je potekalo tudi letošnje. V nabito polni cerkvici je v uvodu zbrane pozdravila inšpektorica cerkvene občine ga. Violeta Deutsch Mesarič, v nadaljevanju sta bogoslužje vodila župnik Ferencek in duhovnica Jana Kerčmar Džuban. Ob nagovoru gostujočega župnika, so bogoslužje popestrili nastopi mladih vernic z instrumentali in recitalom ter s tremi pesmimi gostujoči rimskokatoliški zbor. Po končanem bogoslužju so zbrani nadaljevali s prijetnim druženjem ob narezkih in pecivu, ki so ga pripravile domače vernice, za kar jim gre iskrena zahvala. Na pobudo mladih iz rimskokatoliške župnije Pertoča je bilo v soboto, 24. januarja ob 19. uri prvič organizirano ekumensko mladinsko molitveno srečanje. Program, ki je bil bogat s prekmurskimi in slovenskimi pesmimi, molitvami in pričevanji, so razmišljanja pripravili domači župnik Joško Vinkovič, predstavnici binkoštne Cerkve ga. Nada Kisilak Vouri in Danijela Hajdinjak ter evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar Džuban. Sodelovanje predstavnikov treh veroizpovedi z bogatim programom je bilo bogato in lepo za vse sodelujoče in verujemo, da tudi za obiskovalce, ki so V sredo, 21. januarja smo se ob 19. uri mladi po letih in mladi po srcu zbrali v župniji "Sv. Magdalene" v Mariboru, kjer je v okviru Molitvene osmine za edinost kristjanov potekalo že tradicionalno mladinsko srečanje, ki ga organizira center Sinaj. Srečanja se vsakokrat udeležujejo predstavniki rimskokatoliške, binkoštne, pravoslavne in evangeličanske Cerkve. Neke vrste rdeča nit vsakokratnih srečanj je pesem. Ob spremljavi kitar smo se tudi tokrat prepustili petju čudovitih pesmi, katere je pripravilo rimskokatoliško študentsko društvo "Vdih". Poleg pesmi in petja je bilo srečanje obogateno z razmišljanji in molitvami, pri katerih so sodelovali predstavniki vseh prisotnih veroizpovedi. Razmišljanje na temo "Jezus in Samarijanka" je letos pripravila duhovnica Jana Kerčmar Džuban, poleg nje pa so iz naše cerkve na srečanju sodelovale tudi štiri pevke iz pevskega zbora Cantate. Po končanem bogoslužju je sledilo druženje ob čaju in palačinkah ter prijetnem pogovoru sodelujočih. Jana Kerčmar Džuban ČESTITKA 27. decembra 2014 sta obhajala zlato obletnico poroke NEMEC Ernest in Frida, roj. Fartek iz Martjanec. Zakoncema Nemec ob minulem lepem jubileju iskreno čestitamo in tudi v prihodnje želimo zdravja, zadovoljstva ter vzajemnega razumevanja in spoštovanja Evangeličanska cerkvena občina Bodonci in uredništvo Evangeličanskega lista.

3 FEBRUAR 2015 iz naše Cerkve 3 Novice iz ECO Murska Sobota MURSKA SOBOTA - Novo leto je prineslo kar nekaj novosti v življenje naše cerkvene občine. Svoje delovanje je začel klub za vse starše majhnih otrok, kakor tudi za starše, ki otroka šele pričakujejo. Klub Gorčično zrno daje vsem malim cepetavčkom in njihovim staršem dve uri igranja, gibanja, petja, učenja pesmic in pogovora. Enkrat mesečno pa bomo v našo sredino na pogovor povabili tudi gosta. Med čajem in kavo mu bomo imeli možnost postaviti različna vprašanja in se pogovarjati o tem, kar nas zanima. V četrtek, pride med nas ga. Marija Balažic, da izvemo nekaj več o tem, kako je potekalo delo patronažne sestre nekoč in seveda ali so razlike med porodom nekoč in danes. Dobimo se vsak četrtek med 10. in 12. uro in ponujamo možnost druženja vsem staršem, ki so s svojim otrokom veliko doma in nimajo prave družbe, kamor bi lahko zahajali. Pogovarjamo se o povsem vsakdanjih temah, tudi o tem, kje so cenejše pleničke in kaj je dobro kuhati malemu otroku. Med tem pa se otroci prosto igrajo, barvajo in spoznavajo med sabo. Še naprej imamo vsako drugo nedeljo v mesecu družinsko bogoslužje. Novost od januarja naprej je, da pri Božji službi sodeluje tudi ena družina z branjem psalma, molitve in oltarskega berila. Pomembno je, da so družine del bogoslužja in da začutijo željo po služenju. Do sedaj smo lahko videli, da tako otroci, kot njihovi starši z veseljem prevzamejo to odgovornost. Po družinskem bogoslužju pa se vsi zberemo on kavi in pecivu. Svoje delovanje je začela tudi skupina za slavljenje. Glasbena skupina mladih sodeluje vsak teden pri bogoslužju z eno pesmijo, katero poje skupaj z verniki. Besedila so na projekciji, tako lahko vsi sledimo in pojemo, tudi tisti, kateri malo manj radi pojejo. Naš duhovnik, mag. Leon Novak, je dobil povabilo iz Evangeličanske cerkvene občine Sarvar na Madžarskem na 19. dobrodelni ples v Nádasdyev grad. Kot slavnostni gost večera ni odprl samo ples, ampak je v nagovoru spregovoril o tem, kakšno vlogo je imela družina Nádasdy v Prekmurju in sodelovanju med Slovenci in Madžari. V času protireformacije so dobili na Petanjcih v Nádasdyevem dvoru zatočišče duhovniki, učitelji in študentje, med najbolj znanimi je bil tudi Johannes Kepler. Na to odprtost za sprejemanje nas opominja tudi vrstica za leto 2015, ki pravi: "Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo." (Pismo Rimljanom 15,7) Večer je bil prav poseben tudi zaradi tega, ker so prvič gostili goste iz Slovenije, na katere so tako dolgo čakali. Judit Andrejek Györfi VABILO Evangeličanska Cerkev AV v RS vabi na "Evangeličanski večer", ki bo v petek, 27. marca 2014 ob 19. uri v Küzmičevem domu v Puconcih. Večer bo posvečen temi Luthrove dekade za leto 2015 "Reformacija - slika in Biblija" Vljudno vabljeni!

4 4 iz naših gmajn EVANGELIČANSKI LIST EVANGELIČANSKA CERKVENA OBČINA MURSKA SOBOTA VABI NA: TEČAJE TUJIH JEZIKOV Znanje tujih jezikov je v današnjem svetu postalo nepogrešljivo, zato je njihovo učenje naložba, ki se gotovo obrestuje. Ker želimo v Evangeličanski cerkveni občini Murska Sobota ponujati dejavnosti v koraku s časom, smo za otroke in prav tako za odrasle pripravili tečaja angleškega in nemškega jezika. V šolskem letu 2014/15 lahko obiskujete: 1. Zabavno angleščino (namenjeno otrokom od 4-8 let) vsak ponedeljek ob uri. 2. Pogovorno angleščino (namenjeno odraslim) vsak torek ob uri. 3. Tečaj nemškega jezika (namenjen odraslim z osnovnim znanjem) vsako sredo ob uri. Za več informacij pokličite: Za zabavno in pogovorno angleščino (Lilijana Kerčmar) Za tečaj nemškega jezika (Aleksandra Benko) KITARSKO DELAVNICO Program delavnic zajema učenje klasične in akustične kitare z osnovami glasbene teorije. Kitarske delavnice so namenjene začetnikom (od 7. leta naprej), kot tudi tistim, ki po malem že obvladajo igranje kitare in želijo svoje znanje nadgraditi. Učne ure potekajo vsako sredo od do ure. Za več informacij pokličite: (Miran Čarni) KLUB GORČIČNO ZRNO To je klub za dojenčke, vse cepetavčke od 0 do 5. leta starosti, njihove starše (očete in mamice) kakor tudi za dedke in babice. Ob skupnem preživljanju časa imajo otroci na razpolago večji prostor za igranje in gibanje. Za otroke je pripravljena majhna telovadba, učenje in pripovedovanje verzov in pripovedk, igrače za razvijanje spretnosti in sposobnosti, petje otroških pesmi, 2 uri skupnega igranja in druženja. Staršem nudimo družabni pogovor, kavo, čaj in pecivo. Klub poteka vsak četrtek od do ure. Za več informacij pokličite: (Mitja Andrejek) (Judit Andrejek) ŽENSKI BIBLIČNI KROŽEK Ženski biblični krožek je namenjen druženju in poglabljanju medsebojnih odnosov med ženskami vseh generacij skozi proučevanje Svetega pisma in skupno molitev. Skozi proučevanje Svetega pisma spoznavamo Božji odrešujoči načrt ter našo vlogo v njem. Skupaj odkrivamo, kako naučene resnice prevajati v svoja življenja, da bi postajale vedno bolj podobne temu, k čemur nas je poklical Bog. Ženski biblični krožek se sestaja vsak torek ob uri. Za več informacij pokličite: (Lilijana Kerčmar) MOŠKI BIBLIČNI KROŽEK Moški biblični krožek je namenjen druženju moških vseh generacij, ki želijo v sproščenem vzdušju spoznavati sporočilo Svetega pisma in bistvo evangelija Jezusa Kristusa. Obenem je tovrstno srečanje čudovita priložnost za grajenje in poglabljanje prijateljskih vezi ter prostor, kjer lahko drug drugega spodbudijo v veri. Moški biblični krožek se sestaja vsak četrtek ob uri. Za več informacij pokličite: (mag. Leon Novak), (Alen Kerčmar), (Mitja Andrejek)

5 FEBRUAR 2015 razmišljanje 5 Skušnjava in slava Vprašanje izvora zla: Neka stara legenda, katere izvor ne poznam, pripoveduje o sinu, ki je vprašal mamo, kako in kaj je pravzaprav s hudičem? Odgovorila je,»da je bil hudič najboljši, najčistejši, najmodrejši in najmogočnejši od vseh Božjih angelov.toda zakaj je potem tako hudoben?«jo je vprašal. In odgovorila mu je:»morda pa ne misli tako hudobno, le ljudje ga napačno razumejo.toda zakaj?«rekla mu je:»gotovo je, da je bil stotisoče let angel Lucifer Bogu najzvestejši služabnik. A nekega dne je Bog sklenil, da bo ustvaril svet, in tedaj se mu je uprl.tega ne razumeš,«je dejala. Uprl se mu je, ker je videl, koliko neizbežnega trpljenja bo vsebovalo to Božje stvarstvo. Temu se je uprl in sklenil, da bo izruval vse zlo sveta, kjer bo le mogel. In od tedaj ne povzroča nič drugega kot nesrečo in zlobo.«(e. Drewermann) V Razodetju (12,9) piše:»veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo ve, da ima le malo časa «Celotna knjiga obravnava cela dejanja boja dobrega z zlim, Božjih angelov s satanom in s tem velikimi težavami ljudi na zemlji. V končnem pa je poudarek na Božji zmagi nad vsemi silami zla, zato je to veliko upanje Kristusa zvestim, da se bojujejo proti zlu.»vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli.«(mt 24,11) Ko se ustavimo pri izrazu»zlo«, od kod prihaja? Je v hebrejskem pojmovanju zlo podrejeno odnosu z dobrim? V Jobovi knjigi, Jobove bolečine povzroča satan, Bog pa vse to dopušča, zato Job vse svoje tožbe naslavlja na Boga:»Kajti puščice Mogočnega tičijo v meni, moj duh pije njihovo jezo, Božje grožnje se vrstijo pred menoj.«(job 6,4) In še:»zakaj si (Bog) zakrivaš obraz in me imaš za svojega nasprotnika?«(job 13,24)»Zlo si mora svoje cilje sposojati od dobrega, ker svojih nima. Dobro sámo ustvarja svoje cilje. Zlo nikoli. Zlo nima na voljo lastne ontološke biti.«(s. Žižek) Kakorkoli, splošno načelo je, da je zlo v podrejenem položaju, glede na dobro. Zlo ne more narediti ničesar, česar Bog ne dopusti, zato se Job ne ukvarja s satanom, ampak vse svoje očitke in tožbe usmeri neposredno na Boga. Le malo časa ima! Tako je poudarjeno v zadnji knjigi Svetega pisma, vendar ta čas izkorišča z nesrečo človeka. Ni na zunaj grozeče bitje, ob pogledu na katerega bi vsi zbežali, temveč zelo prikupen, iznajdljiv, vreden vsega»spoštovanja«, zato ima uspeh, ljudje mu sledijo, ga ubogajo, celo prodajo svojo dušo. To»malo časa«je za vesoljni svet, za krščanski svet dolg čas. Traja stoletja in tisočletja. Za nas dolg čas, zanj kratek. Zanj stiska s časom, ker hoče samega sebe poveličati in verne odvrniti od Boga in s tem od odrešenja, za nas neskončnost ali pa vsaj tisočletja. Od prve Cerkve, ki je čakala skorajšnji Jezusov prihod, se do danes porajajo številna vprašanja o Kristusovem prihodu in njegovi slavi, torej konec satanovega delovanja. Na podlagi orientalskega reka satan stalno hiti. Vedno si prizadeva najprej pripraviti verne k neveri. Zmote, nevera, krivice, hudobija, sovraštvo, vojne in nasilja so njegovo sredstvo za uničevanje. V našem času bi tu lahko naštevali še kar naprej: držati monopol nad vsem, obvladovati položaj, strankarsko kadrovanje, določati takšno politično situacijo, ki vse to ohranja. Vse, kar je Jezus v skušnjavi obsodil in zavrgel, je žal človek pripravljen sprejeti. Kraljestvo sveta, slabe vlade, korupcija, suženjstvo in temu podobna dejanja ga veselijo in v njih vidi svoj uspeh. Človek prežet z njegovo mislijo si dela svoje bogove in jim služi, še več, samega sebe dela enakega njemu. Bogastvo sveta! Celo najbogatejši počasi dojemajo krizo časa in ekonomije, ko vidijo velikansko razliko do najrevnejših. Neenakost jim je všeč, vendar jim povzroča nemir in strah. Na satanovo:»vse to ti dam (ta svet) če me moliš in častiš,«jezus odgovarja:»odidi od mene, satan!«bogastvo je vir nenasitnega poželenja človeka vseh časov in ga vodi v vedno večjo nenasitnost iz različnih vzrokov.»korenina vsega zla je namreč pohlep «(1Tim 6,10) in apostol Pavel nadaljuje: "Ti pa, Božji človek, beži pred tem. Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost, bojuj dober boj vere!" Satan pa nadaljuje svoje delo.»vidimo, da je materialni napredek žal postal v mnogih pogledih posvetna religija in glavno upanje našega časa.«(nelson) O, bogastvo, ti naše poželenje, naš konec in naš cilj vse to vodi celotno skupnost v nevzdržne razmere, ki kličejo k uporu in spreminjanju sistema, ki to dovoljuje. Kot vedno je tu človek tisti, ki je obdan in se srečuje z drugimi ljudmi, z njihovim drugačnim pogledom na svet in življenje, srečuje se s tehničnim razvojem, v njem z mnogim nasiljem in razvrednotenjem človeškega dostojanstva, tako nastaja neenakopravnost, to pa je spotika in protest pri prizadetih. Človek ob sebi in v družbi prav tako najde in sliši glasove sočutja enakomislečih in prizadetih, kar vpliva naprej na dobro ali slabo počutje. Beseda o socialni varnosti in etične norme so tu na prvem mestu. Čutimo trpljenje in križ zaradi neenakosti, tesnoba nas obdaja, zato so naše telesne in duševne muke hujše kot kdaj koli prej. Imamo politike, znanstvenike, ekonomiste, sociologe, ki se trudijo napraviti svet znosnejši. Cerkev in teologi, tudi filozofi dvigajo glas proti velikemu nasprotju delitve kruha. (Pretresljivi podatek: kako velika je neenakost v svetu, so udeležencem foruma v Davosu predstavili predstavniki nevladne organizacije Oxam. Poudarili so, da ima samo 80 najbogatejših posameznikov enako neto bogastva kot 3,5 milijarde ljudi, kar je polovica svetovnega prebivalstva. Po ND )»Celo bogataši počasi dojemajo, da je vse večja neenakost glavni vzrok za še vedno trajajočo gospodarsko krizo, iz katere se svet ne more izvleči, zato že imajo strah, ker se zavedajo, da se takšna neenakost ne bo mogla nadaljevati v nedogled.«evgen Balažic (nadaljevanje v naslednji številki)

6 6 za rast naše vere EVANGELIČANSKI LIST POT POSTA Gospod, pred nami odpiraš vrata, na katerih POST je napisano s črkami, ki niso iz zlata - pomen njihov le v srcih dojamemo. Ne obupaj, čreda mala Kapljice barve škrlatne po črkah počasi stekajo... Kapljice krvi nedolžne, ki veliko zmago naznanjajo. S kakšno barvo ti svoj POST na vrata srca boš napisal? Kdo v njem bode častni gost? Komu srce boš odpiral? Pravi Gost osliča že išče, na njem kmalu bo jezdil. Prišel bo na življenja križišče, kjer se bo za zmage pot odločil. Prašno cesto sovraštva "velikih" pot ljubezni bo kronala; čeprav ob HOZANA! vzklikih roka človeka križ bo že tesala. Ne zametuj pomena posta, ki resnično želiš ŽIVETI! Naj ne bo ti tuja gesta - srce tvoje s SRCEM skleniti. Imaš še čas, prijatelj in brat in jaz in mi s teboj, da ne zapremo ŽIVLJENJU vrat, h kateremu vodi oster zavoj. Kot kristjani svetu dokažimo, da iz ljubezni se lahko le ljubezen rodi. V času posta resno se pripravimo, da zravnamo svoje vse poti... Jana Kerčmar Ta lepa, upanje in pogum vlivajoča pesem (Prekmurska pesmarica, 127) nam je sicer ponujena za petje pri bogoslužju ob prazniku Reformacije, a prepričana sem, da ima tako širino in globočino sporočila, da nam ob petju ali le branju dvigne zavest in utrdi vero ter prepričanje v zmago dobrega nad hudim. Toda, ali je temu res tako? Ne vem, zakaj mi je eno zgodnje jutro kar tako spontano prišla na misel prav ta pesem. Morda zaradi tega, ker se že dalj časa potihem sprašujem, kaj bo z našim svetom? Kam rinemo ljudje? Kakšno dediščino puščamo za seboj našim zanamcem (in koliko jih sploh bo ob takšnem poraznem načinu življenja)? In - nenazadnje - kaj bo z našo Evangeličansko Cerkvijo v Sloveniji? Nočem biti pesimistka (ker to po duši res nisem), ampak v tem resnem postnem času se še posebej trudim priti do zaključka, kje se je v človeku izgubil tisti stari luteranski zdrav ponos, zagon in pokončno moralno-etično ter napredno razmišljanje? Vsi, katerim ta draga Cerkev še nekaj pomeni, lahko ugotavljamo, da nas je iz leta v leto vse manj in manj. Pa ne le zaradi naravnih izgub (smrti), ampak se zdi, da se z lahkoto prepuščamo toku časa in civilizacijskim "boleznim" - pohlepu, materializmu - ko vse preveč pozabljamo na srčne vrednote in "biti" - kar se odraža tudi pri vzgoji otrok, kateri postajajo vse bolj apatični, brez zdravega smeha in radosti v svoji notranjosti. Kje je že tista "poskočna mladost" v današnji mladini? Starši mirno gledajo mlade duhovne razvaline okrog sebe, katerim je glavno zanimanje računalnik in z njim povezane "mantre" učenja se nasilja ob raznih "sijajnih igricah", ki otroke kvečjemu le kvarijo in jih učijo izživljati se v negativizmu. Ne da bi imela kaj proti računalnikom kot takšnim - dokler se uporabljajo za učenje, širitev obzorij v pravem in pozitivnem pomenu besede. Toda to novodobno suženjstvo je šlo že tako daleč, da ljudje že postajajo bolani odvisniki, katerim kot da ni nič drugega več sveto. Vsak se zapira v svoj svet in v "modernih" družinah se člani poznajo kvečjemu le še po imenu. Žalostno! Nezainteresiranost za prave vrednote ŽIVLJENJA je svet pahnila v črno luknjo kjer stoka pod bremeni greha, ki je ključni vzrok za terorizem - telesni in duhovni - katerega sicer obsojamo, a naredimo bore malo za njegov STOP! Nerada pišem to, kar pišem zdaj, a kot verujočega človeka me žalosti, da smo se ljudje tako odtujili med seboj. Vsak gleda le na sebe - čast redkim izjemam! - in se peha za svojimi, včasih - priznajmo - egoističnimi cilji. Ne upamo (ali nočemo?) povedati resnico naglas, ne upamo javno in glasno kritizirati napake - predvsem tistih, katerih se od nekdaj bojimo... Kaj pa Bog? Njega se ne bojimo? Gorje narodu, ki se odvrne od Boga! Mar je iz nas že res izpuhtelo vse, kar smo kot konfirmandi prisegali? Težko je slišati konfirmandko, ki ti v oči pove, da njej "Cerkve nej trbej!" In ob tem je sama tudi že mati. Toda, če starši tako gledajo na vero, življenje in svet, tudi njihovi otroci ne bodo drugačni in posledično ne bo drugačen (boljši in lepši) ta naš svet. Namesto veselja bo v nas vladal strah - ne iz življenja - ampak za življenje. In vse do takrat ne bomo mogli na ves glas zapeti "Ne obupaj, čreda mala..." Predvsem ta naša, evangeličanska in posledično cela slovenska. Jana Kerčmar

7 FEBRUAR 2015 znameniti Prekmurci 7 Adam LUTHAR Starejši občani se še prav dobro spominjajo nekdanjega puconskega evangeličanskega duhovnika (fararja) Adama Lutharja. Tokrat nekaj besed o njegovem življenju in delu. Rojen je bil 2. januarja 1887 v Sebeborcih, (čeprav je pravilni datum ). V Puconcih je obiskoval tri leta osnovno šolo, dve leti na Hodošu, osem let je obiskoval evangeličansko humanistično gimnazijo v Šopronu, nato končal osem semestrov teologije na evangeličanski Visoki šoli v Šopronu, dva semestra pa na evangeličanski univerzi v Leipzigu. Tam je poslušal celo Wundtova in Immersonova predavanja. Za duhovnika je bil ordiniran v Šopronu. V zakonsko zvezo je stopil leta 1916 s Šarolto Flisar in rodili so se jima trije otroci, dva sinova (Tibor, Gusti) in ena hčerka (Marija). Kot kaplan je krajši čas služboval v Puconcih, Murski Soboti in Križevcih. Duhovniško službo v Puconcih je začel opravljati in tej cerkveni občini ostal zvest vse življenje, torej 58 let, evangeličanski cerkvi pa kar 60 let. Upokojen je bil 12. septembra Umrl je 1. septembra V Puconcih je tudi pokopan. Poleg pastoralnega dela v zelo veliki cerkveni občini, kakor je bila včasih puconska, si je vedno našel čas še za razne druge pomembne dejavnosti. In teh se bomo tokrat skušali spomniti. V času med obema vojnama je bil med vodilnimi evangeličanskimi možmi v Prekmurju, tako na organizacijskem kot tudi publicističnem področju. Po drugi svetovni vojni je bil leta 1946 izvoljen za seniorja in to službo opravljal vse do leta 1948, ko so ga oblasti za 38 dni prisilno zaprle in se je moral nato odpovedati funkciji seniorja. Nato je postal častni senior. Pisal je članke, največ verske vsebine, pisal je o zgodovini protestantizma v Prekmurju, kakor tudi razne druge članke v druge časopise, zelo veliko v madžarske. Pomemben je namreč še njegov delež kot pisca- -kronista, tako v verskih publikacijah, kot tudi posvetnih. Od leta 1923 do 1939 je bil odgovorni urednik Evangeličanskega koledarja, od 1923 do 1926 pa tudi odgovorni urednik Düševnega lista. Pripravil je in dal natisniti Kardošev prevod starozaveznih bibličnih knjig Moses i Josua (1929), Kardošev rokopis zgodovine cerkve Evangeliomske vere ino cerkvi občinski prigodi (1932). Skupaj z Janošem Flisarjem je pripravil življenjepise pomembnih prekmurskih evangeličanov Prekmurja "Znameniti evangeličanski možje" (1926). Priredil in preuredil je tretjo izdajo Kardoševe pesmarice Krščanske Mrtvečne pesmi (1929), kjer je dodal nekaj Sijartovih in Flisarjevih pesmi. Za evangeličanske izseljence je pripravil in izdal Cerkevne pesmi za evangeličanske izseljence (1938). Seveda pa je tvorno sodeloval pri izdaji še drugih publikacij, ki jih je izdal prekmurski seniorat, tako med vojnama kot po drugi svetovni vojni. Napisal je še konfirmacijski katekizem, ki pa ni bil natisnjen. Med obema vojnama se je posebno zanimal za prekmurske izseljence v Ameriki in Franciji in si z njimi dopisoval ter izmenjeval literaturo. Leta 1927 je ustanovil fundacijo sebeborskega plemiča Gergorja Luthara in njegove družine za štipendiranje enega dijaka srednje šole. V puconski cerkveni občini je prav tako tvorno prispeval svoj delež. V času prve svetovne vojne sta bila odvzeta dva zvonova in potem leta 1921 nabavljena dva nova zvonova. V letih so gradili novo župnišče, katerega načrte je pripravila njegova soproga Šarolta. Leta 1957 je bilo zgrajena hiša za kantorja. Ves čas je bilo potrebno popravljali in obnavljati tudi cerkev in njeno notranjost. Že leta 1928 je bil odlikovan z redom Svete Save V. razreda za številne zasluge. Adam Luthar je napisal (natipkal) svoje življenje na šestih straneh, in sicer malo pred smrtjo, saj je datirano z Že ta kratek pregled pove o zavidljivem deležu Adama Lutharja na več področjih, katere sadovi so očitni še danes. Franc Kuzmič A. Luthar z otroki (od leve: hči Marija ter sinova Tibor in Gusti) vir slik: sl.wikipedia.org

8 8 to in ono EVANGELIČANSKI LIST N O V I K A T E G O R I Č N l I M P E R A T l V Kako misliti Auschwitz to strašno industrijo smrti? Če govorimo o etizaciji sveta v zdajšnjih razmerah, po zlomu socializma boljševiškega izvora po letu 1989, je ta etika v marsičem še vedno bistveno zaznamovana s kategoričnim imperativom, ki pravi: nikdar več Auschwitza. Nekoč je Sokratova smrt pretresla Platona in nenehno se vračamo k temu motivu, namreč kako misel o smrti določa tok teorije, humanistike, teologije, metafizike; danes se moramo spraševati, kako holokavst zaznamuje ta tok. Našemu svetu je žal izkustvo holokavsta mnogo bližje, zaznamovani smo z njim, kajti še vedno ne obvladujemo mehanizmov, ki lahko vsak trenutek pripeljejo do obnove tega, kar se ne bi smelo nikdar zgoditi. Tako Auschwitz ostaja trajna rana. Kako se soočati s trpljenjem in umiranjem ljudi zaradi industrije smrti, ko»se je smrt utrudila do smrti«po besedah našega pesnika Lojzeta Krakarja ( ) v njegovi pesmi z naslovom Auschwitz. Od pomladi leta 1943 vse do konca vojne je bil Krakar sam taboriščnik v Dachauu in Buchenwaldu. Kje so zapisana imena ljudi, ki so tam umrli niti v knjigi življenja jih ni, in kot da bi ta sploh ne imela prostora v zgodovini. Soočenje s smrtjo zebrastih ljudi zebrasti človek je človek brez knjige življenja je zato najprej soočenje s strašnim ničem, in tu velja prisluhniti besedam srbskega pisatelja Danila Kiša ( ) v njegovem delu z naslovom Grobnica za Borisa Davidoviča (1976):»Stari Grki so imeli spoštovanja vreden običaj: tistim, ki so zgoreli, ki so jih pogoltnila ognjeniška žrela, ki jih je zalila lava, tistim, ki so jih raztrgale divje zveri ali požrli morski psi, tistim, ki si jih v puščavi raznosili mrhovinarji, so v njihovi domovini postavljali tako imenovane kenotafe, prazne grobnice, kajti telo je ogenj, voda ali zemlja, duša pa je alfa in omega, njej je treba postaviti svetišče.«vprašajmo se, kako, in morda si postavimo še bolj neprijetno vprašanje, kakšen kenotaf je čas po Auschwitzu postavil žrtvam industrije smrti, žrtev pa v tem je njena strašna usoda ostaja nema, ne more spregovoriti. Gre za žrtve, ki nimajo usode, za brezusodneže. Lojze Krakar je v predgovoru krajše knjižice Od tod so bežale še ptice zapisal, da ga je, ko se je lotil pisanja,»snov že po prvih straneh zasula. Zasula, kakor da bi pred mano vstali milijoni ljudi, ki so pustili svoj pepel v nacističnih koncentracijskih taboriščih in bi mi vsak od njih začel pripovedovati svojo zgodbo. Nenadoma se mi je zazdelo, da slišim glasove v vseh jezikih te stare Evrope: glej, da bo v tem, kar pišeš, tudi moja zgodba! In ne oznanjuj pozabe, pozaba je zločin. Izmislili so si jo tisti, ki jim je težko poslušati, kaj so nekoč počeli. Ali tisti, ki jim na tihem dajejo prav. Pa vsi tisti, ki bi sami lahko storili isto.«v tej knjižici dobimo opis»186 stopnic smrti«, na katerih so taboriščniki pod težkimi kamni»kot svetopisemski bog padali drug za drugim. Za njimi, pred njimi in ob njih so stali esesovci, kapoji in poklicni zločinci, enaki tistim, o katerih pišejo evangelisti. In kakor ti pišejo o križevem potu človek si ne more kaj, da ne bi primerjal, tako pišejo preživeli jetniki iz Mauthausena o posebnih postajah ob tej poti, o postajah, kot je 'cvetlični vrt', kjer so ubijalci čakali na mimoidoče in jih na primer tako, da so jetniku ukazali, naj gre trgat rože, streljali in ubijali 'na begu'.«je možna pot nas, ki bi sicer najprej kot radovedni turisti romali k tem stopnicam in prešteli vse te žrtve, jih vprašali za njihova imena zato, da jih vpišemo v knjigo življenja? Ko je Jürgen Moltmann (roj. 1926), evangeličanski teolog na univerzi v Tübingenu, ki je ves čas sodeloval s katoliškim teologom in filozofom Johannom Baptistom Metzem oba sta sodelavca revije Concilium, bral knjižico Noč, ni mogel nemo mimo tega zapisa:»'kje je Bog? Kje je? Kje je vendar Bog?' in glas v meni mu je odgovarjal: 'Kje je? Tukaj je obešen je tukaj, na vešalih.'«tako pretresljivo kot avtor knjižice Noč Elie Wiesel (roj. 1928) tudi Moltmann doživlja čas pretekle vojne. Ko so zadnji teden v juliju leta 1943 bombardirali Hamburg, z vojaško operacijo, ki jo je izvajal Royal Army Force in se je imenovala Gomora, je pod ruševinami umrlo ljudi, pretežno žensk in otrok, in takrat se je Moltmannu sesul»idealizem njegove mladosti«in je prvič v življenju vpil k Bogu. Poleg njega je ležalo truplo ženske, ki ga je obvarovala pred smrtjo, in kot preživeli iz Gomore se je odpovedal sanjam o študiju matematike in naravoslovja, odločil se je za študij teologije in postal teolog. Hans Jonas kot filozof v svojem pismu protestantskemu teologu Rudolfu Bultmannu opozarja:»govoril sem o deležu, ki ga imamo v večnosti, o 'nesmrtnosti', ki so je umorjeni (kot moja mati) deležni s tem, da krivica, ki so jo pretrpeli, kot presunjenost transcendence meče senco nad vse bivajoče in od nas, živečih, zahteva posebno prizadevnost, da ponovno vzpostavimo njeno prvotno stanje da ta vzvišena dolžnost leži na nas, in da zavoljo božanstva in zanamcev dolgujemo več kot tiste generacije, ki niso tako obremenjene. S tem njihovega trpljenja sicer ne naredimo za smiselno dogajanje, in v tem tudi ni nobene tolažbe za njihove svojce: zločin namreč ne postane smiseln s tem, da zahteva pokoro in jo morda celo najde.«še enkrat: tragedija ljudi, ki jih je pomorila industrija smrti, je po Hansu Jonasu predvsem v tem, ker njihova imena bodisi sploh niso bila vpisana v knjigo življenja ali so celo doživela izbris iz te knjige in zdaj se srečujemo s problemom, ki ga je še najlažje imenovati ponovni vpis v knjigo življenja, in s tem ohranjamo in negujemo idejo nesmrtnosti. Tako Jonas v svojem prispevku iz leta 1963 Nesmrtnost in današnja eksistenca celo izrecno govori o negostoljubnosti sodobnega duha do ideje nesmrtnosti. Jonas vztraja na transcendentnem vidiku in razsežnosti umiranja v Auschwitzu, kajti človek in transcendenca sta po njegovem neločljiva:»s pojavom človeka se je transcendenca prebudila k sami sebi in poslej spremlja njegova dejanja z zadržujočim dihom, v upanju in prizadevanju, z radostjo in žalostjo, z zadoščenjem in razočaranjem.«iz te njegove docela antropološko razumljene transcendence razume človekovo deležnost na ideji večnosti, ki ga moralno obvezuje, da opominja na žrtve holokavsta. Kot da bi holokavst človeku jemal pravico, da je bitje transcendence, in reduciral njegovo doživljanje časa na čas brez konca v nič in ne kot čas brez konca v večnost. Ravno zaradi Auschwitza je bila celo možnost za metafiziko ohromljena. Ideja nesmrtnosti je kot nekakšen konstrukt, usmerjen proti niču in nihilizmu. Prof. dr. Cvetka Hedžet Tóth

9 FEBRUAR 2015 pogled v preteklost 9 Zgodilo se je meseca MARCA - MALI TRAVEN 1. marca je dr. Martin Luther zapustil grad Wartburg, kamor so ga 4. maja 1521 odpeljali neznanci, da bi ga varovali pred Wormskim ediktom. Na Wartburgu je Luther v nemščino prevedel Erazmovo grško Novo zavezo. 1. marca je v duhovniško službo nastopil duhovnik Evgen Balažic. Upokojil se je leta marca je umrl John Wesley (rojen 17. junija 1703), angleški teolog in eden izmed ustanoviteljev metodizma, iz katerega je nastala tki. metodistična Cerkev. 3. marca rimski cesar Konstantin je izdal ukaz, s katerim je trgovcem in prebivalcem mest prepovedal delati v nedeljo. S tem je postal prvi vladar, ki je z ediktom potrdil dolgoročna priporočanja cerkvenih predstavnikov - duhovnikov, posvečevati nedeljo kot»gospodov dan«(dies dominica), oziroma domenica, kakor se tudi v romanskih jezikih glasi ime nedelje. 9. marca je umrl Eberhard Nestle (rojen 1. maja 1851), nemški evangeličanski teolog in orientalist. Leta 1898 je izdal grško Novo zavezo s kritičnim aparatom. Po njegovi smrti je delo nadeljeval njegov sin Erwin. Od leta 1952 je na nadaljnjih izdajah sodeloval Kurt Aland. Danes je ta grška Nova zaveza znana pod imenom»nestle-aland«in je standardno teološko delo. 10. marca je bila v Begunjah pri Radovljici na pobudo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena porušena evangeličanska kapelica. Naslednji dan, 11. marca, je škof Hren pridigal v Radovljici, 12. marca pa so morali meščani priseči zvestobo katoliški Cerkvi. Brez večjega odpora so to storili tudi okoliški podložniki. Po hitro opravljeni nalogi se je škof 20. marca odpravil v Kranj. Do prvega večjega protireformacijskega izgreda je prišlo v Radovljici leta 1587, ko tamkajšnji župnik ni dovolil na katoliškem pokopališču pokopati evangeličana. 19. marca je v Celju bila opravljena prva evangeličanska Božja služba. Za ta namen so verniki najeli zasebne prostore, kateri so bili spremenjeni v molilnico. Ko je le ta postala premajhna, so sklenili odkupiti Andrejevo kapelo, ki naj bi služila kot cerkev. Ta je bila porušena v mesecu juniju leta marca je nadvojvoda Karel Radovljčanom prepovedal hoditi v Begunje k evangeličanski Božji službi. Izgnan je bil evangeličanski duhovnik in iz mestnega sveta tudi vsi protestanti, da bi nadvojvoda okrepil katoliško stranko v Radovljici. 25. marec - je dan Gospodovega oznanjenja. Devet mesecev pred Jezusovim rojstvom je Bog k Mariji poslal angela Gabrijela, ki ji je oznanil, da bo postala mati Božjega Sina - Mesije (Luka 1,26-38). Ta dan se je v vzhodni Cerkvi praznoval že približno v letu 550. V liturgiji rimske Cerkve se pojavlja od 7. stoletja. Omenja ga tudi luteranski cerkveni koledar. 27. marca je umrl Mojster Eckhart (rojen ok. 1260), teolog, dominikanec, začetnik nemške mistike. Poznan po tezi»unio mistica«, s katero razumemo mistično zvezo z Bogom. Vera mora preseči razum in človek lahko doseže Boga samo v notranjosti lastne zavesti v mističnem izkustvu. 30. marca je umrl Štefan Jonaš, duhovnik v Gornjih Petrovcih. Zaradi njegove bolezni je že jeseni 1978 skrb za gmajno prevzel hodoški administrator Viljem Kerčmar, ki je julija 1979 tudi uradno prevzel administracijo CO. Leta 1984 je duhovniško mesto v Gor. Petrovcih prevzela njegova soproga duhovnica Jana Kerčmar. 31. marca so v Ljubljani v času delovanja duhovnika Hansa Jaquemara odprli evangeličanski vrtec. V tem času se je v CO začelo redno, urejeno cerkveno življenje. Uvedli so nedeljsko šolo, mladinske Božje službe in razne druge dejavnosti. Cerkveno življenje so poživili tudi z raznimi predavanji.

10 10 za rast naše vere EVANGELIČANSKI LIST "Trdno se torej držimo veroizpovedi..." (Pismo Hebrejcem 4,14-16) Po norčavem in šegavem pustu, od katerega smo se poslovili na pustni torek, smo kristjani že dan za tem na pepelnično sredo vstopili v resen postni čas, ki bo trajal vse tja do Cvetne nedelje in do Velikega tedna, v katerem izstopata najprej črni Veliki petek in potem zmagoslavna Velika noč s praznim grobom in Jezusovim vstajenjem. Vse to so dogodki, ki niso le stvar davne preteklosti, na katero bi lahko neprizadeto obujali spomine, ampak gre še vedno za temelje, na katerih je grajena in na njih stoji naša krščanska vera. Resnica Velikega petka in neizogibna smrt se še vedno tiče vsakega človeka, ko pa se vsi, tako kot Jezus približujemo svoji lastni Golgoti. Če in kaj bo potem, pa je odvisno od tega, kaj in v koga verujemo že zdaj. Glede na to, da dandanes mnogi vprašanje tako radi potiskamo na nekakšen stranski tir in je velikokrat slišati:»z Bogom in s tem, kar je povezano z Njim, se bom ukvarjal pozneje. Takrat, ko pridem v penzijo in bom imel več časa tudi za te in takšne stvari!«to pa je le še ena od naših človeških napak, ko pa nihče nima niti najmanjše garancije, da bi»ta poznejši čas«, kaj šele kakšno penzijo kdaj dočakali, ko pa je za vse ta»zadnji dan«lahko tudi že ta današnji. Ne glede na to, kako se danes počutimo in še manj na vse tisto, za kar si mislimo, da nam zagotavlja nekakšen»jutrišnji«in bodoči dan Zato pa nam pisec pisma Hebrejcem v uvodnem odlomku pravi:»trdno se držimo veroizpovedi!«veroizpoved pa še zdaleč ni le to, kar izpovedujemo pri vsaki naši Božji službi, ko jo bolj ali manj glasno ponavljamo skupaj z drugimi, ampak je veroizpoved tisto, kar mi sami in čisto osebno verujemo o Bogu, o Jezusu in kar mi sami in čisto osebno verujemo tudi o vstajenju od mrtvih in o vsem tistem, kar bo sledilo našemu Velikemu petku. Pri vsem tem vemo le to, da bo do srečanja s smrtjo zagotovo prišlo, če pa bo po smrti za nas tudi kakšno vstajenje in večno življenje, to pa ni več tako zelo gotovo. Ker se pri tem ne moremo več sklicevati in opirati na našo pamet, nam tu preostaja edino le vera. Vera, da tudi še po smrti nekaj je in nekaj bo, ali pa nam ne ostane ničesar Da pa ne bi ostali povsem praznih rok in pred zaprtimi vrati, nam uvodne besede poglede usmerjajo na Jezusa Kristusa, ko pravijo:» Trdno se držimo veroizpovedi tega, kar so do zdaj verovali milijoni naših prednikov in v kar milijoni drugih verujejo tudi še danes širom po svetu kajti imamo veličastnega velikega duhovnika Jezusa Kristusa!«V času, ko je pismo Hebrejcem nastalo, pa je imel»veliki duhovnik«- nalogo, da je edini med vsemi ljudmi lahko enkrat letno v cerkvi ali v templju vstopil v tisti najbolj sveti prostor, kamor ni smel vstopiti nihče drugi. Po temeljitih pripravah je veliki duhovnik tam simbolično prinesel spravno daritev ali žrtev za grehe celotnega naroda. Grehi so bili preloženi na žrtveno jagnje, ki je bilo potem izgnano v puščavo, s prepričanjem, da so bili tja odneseni prestopki in grehi ljudi. Za razliko od teh velikih duhovnikov, ki so bili v svoje službe voljeni za določen čas in so za spravne daritve prinašali živali, je Jezus poimenovan»veličasten veliki duhovnik«, ker je za spravno žrtev daroval svoje lastno življenje. V službo ni bil izvoljen od ljudi, ampak mu je to poslanstvo zaupal sam Bog. Njegova služba ni trajala le določen čas, ampak ima Njegova žrtve veljavnost za ljudi vseh časov. Evangelist Janez je o Jezusu zapisal:»glejte, jagnje Božje, ki odvzema grehe sveta!«in Jezus sam je o svojem poslanstvu dejal:»svoje življenje dajem v odkupnino za mnoge!«in še tisto:»zato sem prišel na svet, da bi vsi imeli življenje! Bogato in večno!«in, ko je bil Jezus križan, se je v trenutku, ko je izdihnil v templju pregrinjalo raztrgalo na dvoje.«šlo je za tisto znano zaveso, ki je delila prostor, kjer so se zbirali verniki od tistega najbolj svetega, kamor niso smeli vstopiti. Z Jezusovo smrtjo je bila ta meja odstranjena in ni bilo več nobene ovire med človekom in Bogom. Vstop je bil prost in dostop je bil omogočen vsakemu človeku. Brez posredovanja kakršnega koli velikega duhovnika in brez tega, da bi moral človek še naprej Bogu prinašati kakršne koli žrtve za svojo spravo ali pomiritev z Bogom. Z Jezusovo smrtjo je bila prinesena žrtev ali spravna daritev, ki velja za vse ljudi in ima neomejeni rok trajanja.

11 FEBRUAR 2015 za rast naše vere 11 Človeku je omogočen dostop k Bogu edino le s pomočjo daru vere! Za svojo pomiritev z Bogom in za dostop k Njemu človek ne potrebuje ničesar drugega, kot le to, da veruje v Jezusa Kristusa, ki je za nas in za našo rešitev že storil vse, kar je bilo za to potrebno Z Jezusovim vstajenjem od mrtvih je Bog to Jezusovo žrtev tudi sprejel in je Jezusa»poveličal«tako, da ga je posadil na svojo desnico in Mu dal»moč v nebesih in na Zemlji«, kjer je še naprej Prijatelj in Sopotnik vsem tem, ki v Njega verujejo. Vse to pa seveda ni tako enostavno kot se zdi na prvi pogled ali kot morda povsem neprizadeto in brez veliko razmišljanja izgovarjamo v naši veroizpovedi, ko govorimo o tem, kako je Jezus bil križan, kako je vstal od mrtvih in kako sedi na nekakšni Božji desnici. Vsi ti dogodki namreč presegajo meje naše pameti in meje možnega. Da bi vse to lahko sprejeli kot resnično, poleg razuma vedno potrebujemo tudi veliko mero vere. Glede vere pa imamo današnji ljudje še največ težav. Tudi takrat, ko iz izkušenj vemo, da imajo vsi naši načrti najprej podobo upanja in vere in šele potem dobijo bolj ali manj vidno podobo, pa glede Boga in Jezusa vedno najprej pričakujemo nekakšne dokaze in rezultate, na podlagi katerih bi potem verovali. Čeprav takrat vera niti ne bi bila več potrebna. Mnoge danes moti tudi Jezusova žrtev, za katero so prepričani, da ni bila potrebna, ker smo pač dobri, pošteni in sami za sebe tudi dovolj verni. Mnogi je ne marajo, ker je bila za nas prinesena zastonj in nam je ponujena kot dar. Današnji človek pa nima rad poceni stvari in nimamo radi darov, za katere ne moremo sami ničesar svojega storiti. Mnoge moti, zakaj je Bog izbral takšen način pomiritve, da je za tuje za naše grehe moral žrtvovati svojega lastnega Sina? Ali nam ne bi lahko grehe odpustil kar tako, da bi nam jih enostavno odpisal in nanje pozabil? Kot Bog bi seveda lahko storil tudi to, vendar pa naše misli niso Božje misli. Čeprav je Bog Ljubezen in je ljubeči Bog, pa je ta Bog še vedno tudi pravičen Bog. Ker nam ni podaril le življenje, ampak nam je dal tudi določena pravila in smernice, po katerih naj bi se ravnali, so kršitve teh pravil vedno kršenje Njegove volje, za kar je nujna tudi kazen. Ker pa Bog kljub prekrškom ni prenehal imeti rad človeka - čeprav grešnega kot delo svojih rok, je zaradi pravičnosti žrtvoval to, kar je imel najrajši svojega lastnega Sina, da bi tako pomilostil v pogubo drvečega človeka. Morda bomo vse to nekoliko lažje razumeli na eni resnični pripovedi, ki se je zgodila v 19. stoletju v ruskem Kavkazu, kjer je majhnemu narodu vladal cesar Šamir, ki je veljal za zelo poštenega in pravičnega. Rad je imel vse svoje ljudi, še posebej pa svojo mater. V pripravah na vojno je ugotovil, da so začele k nasprotniku uhajati zelo zaupne skrivnosti. In takrat je sklenil, da bo izdajalca kaznoval s sto udarci z bičem. Po daljšem poizvedovanju je presenečen odkril, da je skrivnosti izdajala njegova lastna mati. Čeprav je to imel neizmerno rad, pa je bil še vedno pravičen in takšen je želel ostati tudi po tem odkritju. Mater je dal pripeljati pred vojake in pripravili so jo za bičanje. Takrat pa je Šamir stopil naprej, dvignil je svojo klečečo mater, si sam slekel srajco in vojakom dejal:»izdaja si zasluži pravično kazen. Vendar pa imam mater tako rad, da ne morem dovoliti, da bi trpela ona, zato namesto nje kaznujte mene!«tako je bilo zadovoljeno ljubezni in tudi pravičnosti. Tudi v Jezusovem primeru so človeški grehi zahtevali pravično kazen, ljubezen pa je pričakovala odpuščanje. In na križu je bilo izpolnjeno oboje. Dejali bi, da je Bog svoje izpolnil. Na nas ljudeh pa ostaja, ali v vse to tudi verujemo? Se držimo veroizpovedi? Ali to, kar verujemo tudi izpovedujemo? Ne le v cerkvi, ampak ali to, kar verujemo tudi dokazujemo? O tem kdaj kaj malega spregovorimo in ali kaj od naše vere posredujemo tudi še komu drugemu? Našim otrokom, družinskim članom, prijateljem? Tem, katere imamo radi in jim želimo, da bi resničnost naše vere postala rešitev tudi njim? Ali pa je vse to le naša privatna in le nedeljska stvar brez sadov v našem vsakdanjiku? -vk- BORBA Borba na bojiščih, kjer ni min, kjer je vojna, borba za življenje, ko te bolezen preizkuša. Borba, takšna in drugačna, je za človeka huda, pa naj je z orožjem v roki ali pa čakanju, da se ti nit življenja pretrga. Oh, ti ljubi Bog pomagaj, kjer koli se bojuješ z življenjem, klic in pomoč v sili prosiš od zgoraj, pa tudi od ljudi, ki to vedo rešiti, če prideš ob pravem času. Tudi Kristus je umrl na križu in zato bomo tudi mi navadni ljudje, ko nam bo to sojeno, ko pride ura umiranja, za vedno zatisnili svoje oči. Marta Sever

12 12 pripoved EVANGELIČANSKI LIST ZGUBLJENI ČAS - 10 Štefanu se že veliko let ni zdelo življenje tako lepo kot to jutro. Z ženo sta prespala lepo noč in se pozno zbudila. Mojca ju je že čakala v kuhinji in pripravljala zajtrk. Kar prepevalo je v njej. Mizo je pogrnila, vse lepo pospravila in zdelo se je kot da se pripravlja kakšna svečanost.»dobro jutro, Mojca! Z mamo sva kar dolgo spala, a ne? In ti nas že čakaš z zajtrkom. V šolo danes nisi ah, vidiš, pozabil sem, da je danes nedelja. Res si že odrasla punca. Veš, ponosen sem nate,«se je hitro obrnil stran, da hčerka ne bi opazila solze, ki mu je spolzela po licu in se odpravil v kopalnico. Dan jim je mineval v opravljanju drobnih hišnih opravil, in kakor bolj se je nagibal proti večeru, toliko bolj je bilo v vseh čutiti nervozo. Ko so sedeli pri večerji, je Sidika boječe vprašala:»štefan, kaj bomo? Povej, če lahko kako jaz pomagam.ne bi te rad v to vpletal. A le ti bi lahko kaj zvedela od «Tu mu je glas obstal kot bi ga odrezal in v prostoru je zavladala moreča tišina.»ne, Štefan, ne omenjaj naše more. Svojo krivdo bom skušala brisati kolikor se bo dalo, a vedi, da nisem samo jaz kriva. Prosim, ne omenjaj več tega. Glej, kako nam je bilo danes lepo. Skupaj bomo lažje. Tudi ti malo premisli o sebi. Ne da bi ti kaj očitala, le hočem ti reči, da bi naj odslej vedeli vsi, kaj se dogaja, ne samo ti. To sem pri tebi zelo pogrešala. Pa tudi Mojca. Če hočemo preživeti v času, ki prihaja, moramo začeti drugače, predvsem midva. Poglej, kakšen zaklad je najina Mojca,«več ni vzdržala Sidika in si z rokami pokrila obraz ter glasno zaihtela.»sidika, ne bodi žalostna in nehaj jokati. Vse bo še dobro, le močni moramo biti. Grem poiskat Andreja. Mogoče je kaj izvrtal,«je prijel ženo za roko Štefan in se nato odpravil ven. Puško je prislonil na prednji sedež svoje Nive in počasi, opazujoč sence za vsakim drevesom, odpeljal pred Andrejev blok.»si kaj izvrtal, Andrej,«je takoj, ko je zaprl vhodna vrtata, neprevidno vprašal.»tovarišica, gosta imava. Vi kar sedite. Saj se vsi poznamo,«je glasno odgovoril Andrej, da bi zaustavil neprevidnega Štefana. Ta se je zdrznil, a je hitro spoznal svojo napako in stopil z ozkega hodnika v skromno opremljen prostor Andrejeve garsonjere.»zdravo, tovarišica Angela. Malo na obisku,«je že povsem zbran vprašal, ko je zagledal na kavču sedečo ravnateljevo ženo.»tu je torej. A najbrž jo je pripeljal nekdo s tistim neznanim avtom tam zunaj. Najbrž še ni bila nikdar tukaj, a sedaj, ko je moža zapustila, išče rešitve. Andrej tako postaja glavna arena našega spopada za oblast. In čast,«je še dodal v mislih in požrl debelo slino.»ja, pa ti tudi, Štefan? Nisem pričakovala, da bi se mi hm, srečali tukaj, pri Andreju,«je skorajda zažugala Štefanu.»Časi se spreminjajo. In tudi preveč nesnage se je nabralo tukaj. Med nami. Tovarišica Angela, pravo naključje je, da smo se mi vsi trije s podobnimi zgodbami, znašli danes tukaj. Predlagam, glede na vse okoliščine, da sodelujemo,«je brez ovinkov rekel Štefan.»No, danes sem prvič pri Andreju. To, kar je naredil moj mož, je podlo in nameravam se ločiti. Zato sem tudi zdaj tukaj. Ti pa, kaj boš storil, glede Milana, mislim«je vprašala ravnateljeva žena kot da je preslišala Štefanov predlog.»tvoj mož je res, oprosti, baraba. Oba z Milanom se stegujeta po mojem stolčku. Mislita, da sem že zunaj igre. A še zmeraj sem se znal postaviti na noge,«je, ne da bi kaj določnega nakazal, monotono odgovoril Štefan.»Andreja potrebujem kot pričo za ločitev. Ni mi še odgovoril. Saj ga razumem. Take stvari niso lahke. Nekaj ti pa povem, Štefan: na centrali o našem kačjem gnezdu vedo že marsikaj, da veš. Res se časi spreminjajo in na površje bodo prišli novi ljudje. Andrej, ti pa premisli in mi sporoči,«je še rekla Angela in brez besed odprla vrata. Tedaj pa je rezko počilo. Vsi so se zdrznili in Angela je vrata znova instinktivno zaprla. Vsi so nemo obstali, potem pa je Andrej tiho dejal:»prišlo je od zunaj. Morali bi poklicati miličnike.ne, ker ne bi s tem nič rešili. Rajši malo počakajmo, in bomo videli, kaj je to bilo,«je zapovedal Štefan. Dobro je slišal pok svoje risanice, in tudi zavedal se je, da se igra nadaljuje in hkrati ugotovil, da Andrej, ali pa celo Angela, nimata njegove puške.»torej ostaneta še samo dva. Ali pa trije; če dodam morda Sonjo. Kaj pa Jože,«je še v mislih razširil seznam možnih tatov njegove puške. Znova so obsedeli in napeto prisluškovali glasovom od zunaj, Tudi nekaj vrat je bilo slišati s hodnika, kako se odprla in potem znova tiho zaprla, a se je kmalu vse pomirilo.»jaz grem. S šoferjem sva se dogovorila, da se vrne z gostilne čez eno uro. In že je toliko. Andrej, kmalu pričakujem tvoj odgovor,«je hitro vstala Angela in odšla. Štefan je začel spraševati Andreja o novicah, a so se vrata kmalu znova odprla:»prestreljeno gumo imam. Pridi, Štefan, in poglej,«se je vsa prestrašena vrnila Angela.»S hriba. In od blizu. V tej mesečini ni bilo težko zadeti, posebej ne,«se je hitro ustavil Štefan, ko je po strokovni razlagi ugotovil, da začne dobivati dolg jezik.»baraba je že davno nekje skrit. A se bo že ujel v past. Zdravo,«je glasno pozdravil in zapeljal od bloka na glavno cesto, ne da bi vedel, kam se točno pelje.»kdo strelja? Je eden? Bo streljal tudi na koga od nas? Motivov je dovolj,«so mu begale misli.»predvsem pa ve vse, kar se dogaja v tej naši jazbini,«je po lovsko zaključil. Že se je menda dvakrat zapeljal po vseh poteh v vasi, in ko se je hotel znova zapeljati po glavni cesti mimo učiteljskega bloka, je na cesto pripeljal znan avto.»kolo so že zamenjali. Torej lahko znova stopim k Andreju,«je sklenil in parkiral. Preden se je napotil skozi vhodna vrata, se je instinktivno ozrl nazaj, in tedaj se mu je zazdelo, da se je na hribu za grmom nekaj premaknilo. Obstal je in zapičil pogled v tisto smer, a ko so se mu oči povsem privadile na temo, je začel oblak prekrivati luno in na hrib je legla temna senca.. Jezno je zamahnil z roko in začel premišljevati, kaj mu je storiti. Prepričam je bil, da je tam zgoraj nekdo. In to tisti, ki je prej streljal.»naj grem pogledat? Toda ta, če je sploh kdo tam, ima puško,«se je začel bati, tedaj pa je z dvorišča pred blokom zaslišal korake, ki so se mu približevali. Skril se je za vrata. V predprostor je takoj za tem stopila ženska postava in pritisnila na stopniščno luč.»sonja,«je olajšano ugotovil in stopil k njej.»ah, Štefan,«je ta ne preveč začudeno rekla.»tudi vi ste napoteni k Andreju? Jaz tudi.«(nadaljevanje v naslednji številki) Aleksander Ružič

13 FEBRUAR 2015 razmišljanje / zahvale in spomini 13 AZ ÉN BÉKESSÉGEMET ADOM NEKTEK; Békességet hagyok nektek: az én békességemet adom nektek; de nem úgy adom nektek, amint a világ adja. Ne nyugtalankodjék a ti szívetek, se ne féljen. (Jn 14,27) Ki add nekünk igazi békességet? Miért van rá szükség? Milyen Jézus békessége? Milyen az a békesség, amelyet a világ ad, mennyire megoldás? Milyen megoldást jelent az Úr békessége az ő kegyelméből? Miért van szükség Jézus békességére még a tanítványok életében is? Az Úr Jézus búcsúbeszédei szakasza a 14. fejezetnél kezdődik. Önmagában beszédes, hogy a rész elején, az első versben ugyanez a mondat található, ami a 27. végén: "Ne nyugtalankodjék a ti szívetek". Hozzá teszi ezt is: "Higgyetek Istenben és higgyetek énbennem." Tehát a búcsúbeszédét azzal kezdi, hogy tudja békétlenség van a szívetekben. Az a szomorú tény a búcsú beszédek szempontjából, hogy hiába van a tanítványokkal a Mester, Jézus ott van velük, ott élnek Jézus közelében, együtt töltötték el az utolsó vacsora örömét, de mégis békétlenség van a szívükben. A tanítványok életében többféle oka lehetett a békétlenségnek, a nyugtalanságnak. Az biztos, hogy nem értették igazán, hogy mi történik majd Jézussal, nem értették a Mestert és az is biztos, hogy a hitüket is érintette. Nem véletlenül mondta Jézus nekik, hogy higgyetek Istenben és higgyetek énbennem. Meggyengült a Mesterbe vetett bizalmuk, pedig még a neheze utána jött, Péter például meg is tagadta. Amikor Jézus búcsúbeszédeiben az ő békességéről szól, már az, hogy erről szót ejt jelzi, hogy nagyon jól tudja, milyen állapotban vannak az övéi, és erre nézve akar tanácsot és megoldást adni. Mivel az ő szava nemcsak emberi bátorító szó - ne aggódj, nyugodj meg, majd előbb-utóbb minden rendben lesz -, hanem isteni erő van benne. Ezért fontos, hogy valóban munkálkodik és hat hívők és nem hívők életében egyaránt. Jézus hangsúlyozza, hogy az ő békessége, amit ő ad a benne bízónak, az őt elfogadónak, az nem olyan, mint amilyet a világ ad. A világ békessége lehet negatív, vagy lehet, hogy önmagában semmi rossz nincs benne talán, de még mindig nem az, amit Jézus adhat. A világ békessége itt semleges módon is érthető, Jézus békességével ellentétesen. "Nem úgy adom, ahogy a világ adja". Lehet úgy is magyarázni, hogy önmagában semmi rossz nincs benne, amiben valaki - akár hívőként is - keresi a békességét a világban. Külső örömök, megnyugvások, kikapcsolódás, szórakozás, ezek természetesen ilyenkor Isten kegyelmét és irgalmát hirdetik, hiszen, ha nincs az Úr szeretete, irgalma, amiről Jézus azt mondja "Isten felhozza a napját jókra és gonoszokra, esőt ad igazaknak és hamisaknak", tehát ha Isten szeretete, kegyelme, isteni békessége nem lenne ebben a világban, akkor pokol lenne az élet. Marad akkor is a szomorú igazság, hogy ez még mindig csak időleges, külsőleges. A világ békessége csak addig érvényes, amíg külsőleg is ad valamiféle megnyugvást. Mihelyt valami baj van, valami szörnyű dolog történik, vagy valami érthetetlenség, akkor kiderül, hogy nem elég. Jézus megoldása azonban nem a békesség. Hanem azt, hogy ő békessége azt jelenti, hogy a vele való kapcsolatban történik valami, lelkünkben is, külsőleg is adódik, de nem a megoldás jelenti a békességet, hanem Jézus Krisztus személye. Ezért volt az, hogy amikor a tanítványok a tengeren hánykolódva hallották Jézust, amikor a tengeren járva megközelítette őket, meghallották: "Bízzatok, én vagyok, ne féljetek." A "ne féljetek" csak a végén hangzott el, először arról volt szó, hogy bízzatok bennem, én vagyok az, nem kell félnetek. A sorrend nagyon fontos. Ezért most is, amikor elkezdődőt a böjt is, és mind próbálunk valamiféle fogadásukat kötni. Legyen fontosabb az, hogy nem csak ezt az időszakot, hanem az egész életünket Istennel és az embertársainkkal békességben éljünk meg, mert ez fog külső és belső békességet jelenteni. Mert nemcsak a nem hívők között, hanem mindig egymás között is képviselhetjük Jézus békességét, mert a hívő embernek is lehetnek problémái, külső nehézségei is, fontos, hogy Jézus békességét képviseljék a testvérei. Mitja Andrejek V SPOMIN 20. februarja so minila že tri leta, odkar potujemo brez moža, očeta, tasta, starega in prastarega očeta ter sorodnika Jožefa PINTARIČA iz Murske Sobote. (18. junij februar 2012)»Spomin - edini cvet, ki ne ovene «Dragemu ostajamo hvaležni za vse, s čimer je obogatil naše skupno potovanje. Iskrena hvala vsem, ki se ga skupaj z nami spominjate, mu namenite cvetlico, svečo in postanek ob njegovem počivališču na vrtu miru v Murski Soboti. Spominjajo se ga: vsi njegovi najdražji.»in ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.«(1. Petrovo pismo 5,4) V SPOMIN Boleč je spomin na 2. marec tri leta nazaj, ko nas je nepričakovano zapustila draga in skrbna žena, mama, tašča in stara mama Marta SEVER iz Pečarovec.»Vsi, ki jih imamo radi, nikdar ne umro, le v nas se preselijo in naprej živijo, so in tu ostanejo.«(neznani avtor) Spomin na njo je izraz naše zahvale za njeno ljubezen in dobroto, s katero nas je osrečevala. Iskrena hvala vsem, ki ste jo skupaj z nami ohranili v svojih mislih in srcih in ji grob krasite s svečami in cvetjem. Spominjajo se je: njeni najdražji.»bog je človeka ustvaril za neminljivost in ga naredil za podobo svojega lastnega bitja.«(knjiga modrosti 2,23) V SPOMIN 11. marca minevajo tri leta neizmerne žalosti in bolečine, ko je za vedno zaspala naša nadvse draga, dobra, skrbna in marljiva žena, mama, stara mama, tašča, sestra in teta Erika ÜLLEN, roj. Škalič iz Martjanec 79.»Nikoli ne boš odšla... ujeta si v naša srca, z najlepšimi spomini in vsak naš korak tiho spremljaš v tišini.«hvala tudi vsem, ki z nami v srcu nosite našo ljubljeno in ljubečo»momo«ali se v znak spomina ustavite ob njenem grobu. Spominjajo se je: vsi njeni najdražji, ki jo zelo pogrešajo.»zakaj Gospod ne zavrača za vselej; zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote.«(žalostinke 3,31-32)

14 14 zahvale in spomini EVANGELIČANSKI LIST ZAHVALA V 102. letu starosti nas je po krajši bolezni zapustil naš dragi oče, tast, dedek in pradedek Koloman SABOTIN iz Vučje gomile 142. Življenje našega dragega je bilo izpopolnjeno s požrtvovalnostjo za družino, dobroto in optimizmom. Rad je imel življenje in vse nas. Hvaležni smo mu za ljubezen in pridnost njegovih rok. Iskrena hvala vsem, ki ste ga večkrat obiskali in se z njim poveselili ob kozarcu vina. Hvala tudi vsem, ki ste ga v tako velikem številu pospremili na vrt počitka in ki ste nam ob žalostnih trenutkih stali ob strani, stisnili roko in sočustvovali z nami. Z žalostjo v srcu vsi njegovi najdražji.»gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir «(4. Mojzesova knjiga 6,26) V SPOMIN 23. februarja je minilo za nas že sedem žalostnih let, odkar potujemo brez dragega in dobrega sina, brata, svaka, strica in sorodnika Franca BERGLESA iz Lemerja. (10. oktober februar 2008)»Moder in pošten človek žari kot ogenj na vrhu hriba «(neznan avtor) Dragi Feri, tvoj priden in ljubezniv duh potuje z nami naprej. Hvala za vsako lepo misel, vsak postanek ob njegovem prerano izkopanem grobu, za vsako položeno cvetlico in prižgano svečo - njemu v spomin. Spominjajo se ga: mama Helena, sestra Erika in brat Bela z družinama ter ostalo sorodstvo. Jezus reče:»jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«(janez 11,25) V SPOMIN 16. februarja mineva dolgih 30. let, odkar nas je po izgubljenem boju z zahrbtno boleznijo zapustil naš dragi mož, oče, dedek, brat in stric Alojz HORVAT iz Nuskove 60. Tudi po dolgih letih ostajajo v nas živeti spomini spoštovanja in hvaležnosti na našega dragega, ki potuje z nami v mislih naprej. Hvaležni mu ostajamo za vse temelje, na katerih smemo nadaljevati. Hvala vsem, ki se nam v plemenitih mislih in dejanjih, dragemu v spomin, pridružujete. Spominjajo se ga: vsi njegovi najdražji.»kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.«(Pismo Rimljanom 8,38-39) ZAHVALA 25. januarja 2015 je prenehalo biti plemenito srce naše dobre in skrbne mame, tašče, stare mame, svaterje, krstne mame, tete in sorodnice Justine DERVARIČ, roj. Bernjak iz Radovec 1. (5. februar januar 2015)»Vse tvoje življenje je bilo prežeto s trdim delom in skrbjo za dom in družino, za kar smo iz srca hvaležni.«naši dragi je bilo namenjenih skoraj 85 let življenjske poti. Del te poti smo smeli z njo in ob njej prehoditi tudi mi. Doživetega, prejetega in podarjenega, skozi skupna leta je bilo mnogo. Navkljub žalosti ji ostajamo hvaležni za njeno dobroto in naklonjenost v mnogih oblikah. Zahvalo izrekamo tudi vsem vam, ki ste se skupaj z nami dostojno poslovili od njenega življenja na pokopališču v Radovcih, nam izrekli besede sožalja, stali v težkih trenutkih ob strani, darovali v dobrodelne namene ter razsvetlili njeno počivališče s svečo in okrasili s cvetom. Hvala vam! Žalujoči: vsi njeni najdražji.»gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom.«(2. Mojzesova knjiga 15,2) V SPOMIN Pred letom dni, 26. februarja 2014, je zaradi zahrbtne bolezni mnogo prehitro prenehalo biti srce dobre, ljubeče, požrtvovalne in marljive soproge, mame, tašče, babice, nečakinje, sestrične, krstne mame in sorodnice Hilde MAKOVEC, roj. Sever iz Beznovec. (12. marec februar 2014)»Naši dnevi so le nekoliko daljši kot list, ki spomladi ozeleni in jeseni porumeni in oveni. Pa vendar ne štejejo dnevi, ki smo jih živeli, ampak globina. Pomembno je, kako smo živeli, ljubili in koliko src smo se dotaknili.«(neznan avtor) Čas enega leta je hitro minil, ni pa minila naša žalost za drago, katere mlado življenje je že leto dni prekrito s plaščem večnosti. Radi se vračamo v čas, ki nam je smel biti skupen na naši prijetni domačiji v Beznovcih. Ob dragi smo vsi doživljali vedno mnogo lepega in prijetnega. Hvaležni smo zato Stvarniku za vse, kar nas je združevalo in povezovalo ter obenem tudi osrečevalo. Hvala vsem, ki drago skupaj z nami ohranjate v trajnem in spoštljivem spominu. Spominjajo se je: vsi njeni najdražji.»poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.«(1. Janezovo pismo 3,1)

15 FEBRUAR 2015 zahvale in spomini 15 ZAHVALA 17. januarja se je zaradi bolezni mnogo prezgodaj izteklo v morje večnosti življenje našega dragega in dobrega brata, svaka, strica in sorodnika Rudolfa VERENA iz Bodonec 53. (2. oktober januar 2015)»Ljubezen je redka cvetlica, ki ne poganja na velikih cestah.«(neznan avtor) S hvaležnim, a globoko užaloščenim srcem, se vračamo na skupaj prehojeno pot z našim dragim. Navkljub kratkosti le-te, ostajamo Stvarniku hvaležni za vse, kar je na njej bil blagoslov, ki ga bomo ohranili v svojih plemenitih spominih. Iskrena hvala vsem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani, izrekli sožalje, darovali cvetje, sveče in v dobrodelne namene. Hvala vsem tudi za spoštljivo slovo v lepem številu na pokopališču v Bodoncih. Žalujoči: vsi njegovi najdražji.»gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.«(4. Mojzesova knjiga 6,26) ZAHVALA 21. januarja se je v zavetje Božje bližine preselilo življenje dobre in marljive mame, tete in sorodnice Irene BAČIČ, roj. Grabar iz Ženavelj (nazadnje živeče v Bodoncih 160). (24. januar januar 2015)»Vsak dan je darilo.«(neznan avtor) Po marljivem prepotovanju vseh bivanjskih dob si je naša draga, utrujena od potovanja ter ranjena od bolezni, legla k večnemu počitku. Hvaležni ji ostajamo za vso izkazano dobroto, ki ostaja temelj, na katerem smemo hvaležno graditi naprej. S prijetno mislijo se bomo radi vračali v skupne trenutke, ko smo bili po njej obilno, z mnogim blagoslovljeni. Hvala vsem za izrečena sožalja, darovano cvetje, sveče in darove v dobrodelne namene ter za spoštljivo slovo v lepem številu na pokopališču v Ženavlju. Žalujoči: vsi njeni najdražji in vsi, ki so jo imeli radi.»in obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje.«(1. Janezovo pismo 2,25) V SPOMIN Pred enim letom, 3. februarja 2014, je prenehalo biti srce našega dobrega in marljivega soproga, očeta, tasta, starega očeta, brata, strica in sorodnika Beleka BUKVIČA iz Strukovec. (20. maj februar 2014)»Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim.«(ivo Andrič) Spomini na skupna leta ne venijo, ravno tako ne ugašajo naše molitvene prošnje, v katerih za duha našega dragega prosimo še naprej zavetje v Božji večnosti. Dragemu ostajamo globoko hvaležni za vsa požrtvovalna dejanja na naših skupnih poteh, ki so omogočala, da je naše družinsko in sorodstveno gnezdo bilo prijetno. Hvala vsem, ki skupaj z nami negujete plemenite spomine, se dragega spomnite v molitveni prošnji v bodonski hiši molitve ter dragemu namenite postanek ob njegovem počivališču na pokopališču v Strukovcih. Spominjajo se ga: vsi njegovi najdražji.»kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi.«(izaija 66,13) ZAHVALA 9. februarja 2015 je nenadoma prenehalo biti plemenito srce našega dobrega in požrtvovalnega moža, očeta, tasta, starega očeta, strica, bratranca in sorodnika Beleka BERNJAKA iz Radovec 59. (13. avgust februar 2015)»Smrt je izziv, ki nam pravi, naj ne izgubljamo časa in naj takoj zdaj povemo, da se imamo radi.«(leo Buscaglia) Čeprav za vse nas prekratko, je pridno in marljivo potovanje našega dragega pustilo med nami in v našem bivanju trajne sledi. Hvaležni mu ostajamo za vso izkazano ljubezen in dobroto, ki ostajata temelja, s katerima smemo navkljub globoki žalosti hvaležno potovati naprej. S prijetno mislijo se bomo radi vračali v skupne trenutke, ko smo bili obilno, z mnogim blagoslovljeni. Hvala vsem darovalcem za darovane vence, sveče in v dobrodelne namene, za besede ustnega in pisnega sožalja ter za spoštljivo slovo v lepem številu na pokopališču v Radovcih. Žalujoči: vsi njegovi najdražji in vsi, ki so ga imeli radi.»vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost.«(razodetje 2,19) V SPOMIN Še po času osmih let, ko ga ni več med nami in tako bo vse do zadnjih dni, se spominjamo in se bomo spominjali dobrega in skrbnega moža, očeta in starega očeta Janeza SEVERJA iz Polane, človeka, ki je za nas in skupaj z nami vztrajno gradil hišo našega življenja. Mnogo nam je podaril in vse ostaja kot neprecenljiv dar. Marsikje ostaja tiha praznina, predvsem v srcih, a ostaja tudi bogat in lep spomin nanj, ostaja nam upanje, katerega doživljamo skozi nove dni in kot dar od Vsemogočnega. Z ljubeznijo in hvaležnostjo se ga spominjajo: žena Šarika ter sinova z družinama.»kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe, in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni Gospod!«(Izaija 54,10)